V našo deželo je le prišla pomlad. Ni prišla le s cvetnim prahom, vonjem po raztresenem gnoju in vonjem povoženih žab, temveč tudi z notranjim nemirom, ki nas sili, da odpremo okna in se vprašamo, zakaj smo vse leto hranili stvari, ki jih nismo uporabili že od prejšnjega stoletja.

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.

Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.

Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.

Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.

»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.

Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?

Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.

Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.

Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.

Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«

Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.

V Našem pogledu se je sodelavka Maja Morela Čuk ozrla na dobro leto v katerem je prevzela vodenje Sobotne iskrice in na vse priložnosti, ki ji je ta oddaja ponudila vključno s sodelovanjem pri organizaciji letošnje Pustne Sobotne iskrice.

Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.

Med drugim je zapisal: »Ta vlada si je prislužila naziv vlade afer: od spornih imenovanj in kadrovskih eksperimentov, afere Litijska, političnih pritiskov na institucije, do neuspešnih reform brez učinka. Seznam je dolg. Zdaj je čas, da se slovenski volivec zbudi. Da pogleda dejstva. Slovenija še ene takšne vlade ne bo prenesla – vlade, ki slabi gospodarstvo, izganja podjetja, izgublja verodostojnost v EU in Natu ter razkraja temelje demokracije. Čas je za spremembe.«

Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.